Shalom november 2023
POKOPALIŠČE je KRAJ UPANJA IN NE OBUPA
Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali v bližini cerkve. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj upanja. Kdor se da pokopati ob svetišču, s tem izpove: Verujem vate, Kristus. Oklepam se tebe, od mrtvih vstali Gospod. Ne prihajam sam, v svoji smrtni osamljenosti. Prihajam v občestvu svetnikov, ki me tudi v smrti ne zapusti. Vsako krščansko pokopališče nam govori o tej preobrazbi kraja žalosti v kraj upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči – znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je kakor vrt, majhen raj miru v nemirnem svetu, je znamenje novega življenja.
Pokopališče je kraj upanja: to je krščansko. To je vera v vstajenje. A dodati moramo: upanje ne odpravi žalovanja. Pristna krščanska vera sprejema tudi žalovanje. Vera nam daje novo obzorje, odpira nam velik in tolažljiv pogled v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti. Če jo sprejmemo s pogledom v to prostranost, se žalost počasi spreminja in tako očiščuje tudi nas same ter stori, da bolje vidimo današnji in jutrišnji dan. Samo če sprejmemo žalost, se naučimo odkrivati upanje v temini in bolečini.
Pokopališče ima torej veliko sporočilo. Spominja nas na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja nas, da mislimo na minljivost in na neminljivost. Vabi nas, da ne izgubimo izpred oči meril in cilja. Ni pomembno to, kar imamo. Bistveno je to, kar smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo tako, da ne pademo iz občestva svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti.
(A. Štrukelj)
Kdo pride v nebesa in kaj so to vice?
Vsi, ki Bogu rečejo v celo DA, pridejo v nebesa; tisti, ki poznajo Boga, pa njegovi ljubezni za vedno rečejo NE, pa tja ne morejo. A noben človek ne more z gotovostjo reči: Ta ali oni bo šel v pekel. Božje usmiljenje je namreč neskončno. Želi, da bi vsi prišli v nebesa. O nečem pa je Cerkev vseskozi prepričana: Ko človek umre in želi priti k Bogu, pogosto obstaja še ena težava:
muči ga še takšna stvar, ki se je resnično sramuje. V tem primeru mu Bog da še eno priložnost, da se lahko tega osvobodi. Temu rečemo, da je v vicah. Moramo mu pomagati tako, da zanj molimo ter darujemo in obhajamo sv. maše.
(prim. Glasnik)
SPOMIN VSEH RAJNIH
Po slovesnem praznovanju vseh svetnikov nas Cerkev dan kasneje vabi k molitvi za verne rajne. Ta starodavna navada, pogosto povezana z obiskom pokopališča, je priložnost, da razmišljamo o skrivnosti smrti in obnovimo svojo vero v večno življenje, ki nam je obljubljeno s Kristusovim vstajenjem. V naravo človeka je položen strah pred smrtjo in normalno je, da se ji upiramo. Vera pa nam pomaga, da z lučjo upanja premagamo strah pred smrtjo; in to neuničljivo upanje daje končni smisel našemu življenju. Bog, ki je ljubezen, nam obljublja večno življenje po smrti in vstajenju svojega Sina. V Kristusu smrt ni več brezno praznine, ampak pot v večno življenje. Kristus je vstajenje in življenje, kdor vanj veruje, nikoli ne umrje. Tej resnici pritrjujemo vsako nedeljo, ko pri maši molimo vero. Ko se spominjamo naših pokojnih, združeni z njimi in v občestvu svetnikov, naj nas naša vera spodbudi, da bi bolj zvesto posnemali Kristusa in s svojim delom svetu prinašali prihodnost upanja.
(Benedikt XVI.)
Mt 23,1–12
SMO HVALEŽNI?
Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega leta. V naših shrambah so police najrazličnejših darov zemlje…. In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti. Tako samoumevno je, da stvari imamo… a vse je dar, tudi v mojem in tvojem življenju.
Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem. Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.
Svojo hvaležnost vam večkrat izrazijo mož, otroci in ostali najbližji sorodniki. Včasih za konkretno pomoč, včasih preprosto zato, ker ste, drugič za besedo, dejanje. Počutimo se lahko izredno obdarovani. Na mestu je, da se znamo za to obdarovanost tudi zahvaliti: in to prav vsem – v prvi vrsti pa Bogu!
(E. Mozetič)
VEČERNE SV. MAŠE V RUŠAH BOMO TUDI V ZIMSKEM ČASU OBHAJALI OB 18.30, V LOVRENCU IN PUŠČAVI OB 17. URI. NEDELJSKA SV. MAŠA JE V PUŠČAVI OB 8.30, V LOVRENCU OB 10. URI. MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM V RUŠAH IN LOVRENCU JE VSAK ČETRTEK PRED SV. MAŠO.
1.11., VSI SVETI; spomin na vse, ki že uživajo blaženost v nebesih; ob 14. uri na pokopališču sv. maša, molitve za rajne in pokropitev grobov, obenem se bomo zahvalili za nov zvon v zvoniku pokopališke cerkve
2.11.., spomin vseh rajnih; dan molitve za vse, ki so še na poti v večnost, ob 9. uri sv. maša na pokopališču
2.-4.11., obhajamo prvi četrtek, petek in soboto; obisk bolnikov na domu, pred sv. mašo lepo vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim
5.11., ZAHVALNA IN BRATOVSKA NEDELJA, ob 9. uri srečanje sosednjih župnij v Selnici ob Dravi, zato v Rušah ob 10. uri ni sv. maše
9.11., ob 19. uri kateheza za odrasle
12.11., ob 10. uri družinska sv. maša
19.-26.11., TEDEN ZAPOROV
26.11., PRAZNIK KRISTUSA KRALJA; ob 15. uri srečanje pevskih zborov na Pobrežju
26.11.-3.12., TEDEN KARITAS
30.11., praznik sv. Andreja, zavetnika naše nadškofije
3.12., 1. ADVENTNA NEDELJA; pri sv. mašah blagoslov adventnih venčkov in začetek duhovne priprave na praznik Jezusovega rojstva
HREPENENJE PO NEBESIH
Živeti in umreti hočem v veri v sveto Katoliško in
apostolsko cerkev. Telo in dušo priporočam presveti
Trojici, zasluženju in milosti našega Gospoda
Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga, pa tudi ljubeči priprošnji njegove zveste Matere,
svetega Jožefa, mojega ljubega angela varuha in vseh svetnikov.
Prosim te, o Bog, zedini nas vse v zboru blaženih v nebesih.
Kakor si na zemlji tako goreče iskal zablodele ovce,
tako se usmili tistih, ki niso v pravi veri, in stori, da bodo deležni te milosti, preden umrjejo. Amen.
(Youcat – Molitvenik, BL. John Henry Newman)